Disleksijo v predšolskem obdobju prepoznavamo po težavah na področju učenja novih besed, priklica besed, hitrega poimenovanja npr. barv in otroku znanih predmetov, pri učenju rim, povezovanja glasov s črko…; lahko gre za nespretnost tudi na motoričnem in finomotoričnem področju (oblačenje, obuvanje, zavezovanje vezalk, uporaba škarij, odpor do risanja, barvanja…) ali težave na področju pozornosti (otrok ne sledi navodilom, gleda okrog, si ne zapomni zaporedja korakov pri izdelavi izdelka…).

V predšolskem obdobju smo pozorni, ali ima otrok govorno-jezikovne težave ali zaostanek na tem področju; pogosto se iz teh težav razvije disleksija. Če vzgojiteljica opazi naštete težave, ki so večje, kot pri otrokovih vrstnikih v skupini, naj opozori starše ter jih napoti na pregled k logopedu, specialnemu pedagogu in psihologu. Ti strokovnjaki bodo ugotovili, ali je otrok rizičen za razvoj disleksije, kar pomeni, da lahko ugotovijo, da se bo disleksija razvila, ali pa ne; lahko ugotavljajo ali gre za težave na področju pozornosti, ali morda za splošen razvojni zaostanek…Strokovnjaki bodo svetovali staršem različne vaje, ki bodo temeljile na igri ter na spodbujanju šibkih spretnosti v vsakodnevnih, življenjskih situacijah. Menim, da je zgodnja obravnava zelo pomembna, ker bo otrok preko spodbujanja šibkih funkcij in celostnega razvoja, postajal bolj samozavesten in bo kasneje v šoli lažje napredoval.

Pripravila: dr. Tanja Černe