Menim, da gre za več vzrokov, ki so medsebojno prepleteni. Eden je v tem, da odstopanja, težave ali motnje hitreje prepoznamo, poimenujemo ter diagnosticiramo; drugi je v tem, da otroci manj učnih spretnosti v šoli utrjujejo, v mislih imam spretnosti branja, pisanja, pravopisa in računanja, zato se povečuje število otrok, ki imajo večje težave z oblikovanostjo in čitljivostjo zapisa ali s šibkim bralnim razumevanjem ali pisnim izražanjem, na kar opozarjajo tudi profesorji na fakultetah, ko tovrstne težave opažajo pri svojih študentih; tretji je v tem, da znanje ni utrjeno, saj je učna snov pridobljena površinsko,manj povezano, manj integrirano – učenci ne pridobijo kompetence učenje učenja, kar pomeni, da se učijo pasivno, npr. samo berejo učno snov, kar pa je premalo; četrti razlog je v hitrem usvajanju nove učne snovi pri pouku, brez dovoljšnjega utrjevanja, razumevanja, analize, sinteze… v manj doslednem medpredmetnem povezovanju; peti razlog pa vidim v zgodnjem otrokovem razvoju, ko otrok ne pridobi dovolj spodbud in izkušenj na motoričnem in senzoričnem področju, kar pomeni, da se premalo spontano giblje, da premalo preizkuša, da se premalo uči na lastnih napakah; pomembno se je zavedati, da je senzo-motorični razvoj osnova tudi za višje miselne funkcije ter za učenje branja, pisanja, pravopisja in računanja, zato ga je treba zavestno razvijati…
Pripravila: dr. Tanja Černe
